Jaz, klošar ob izteku zimske eksaktnosti

Zima je bila težka. Skoraj pretežka. Zimsko eksaktnost sem ob koncu komaj pregazil. Vendar sem potoval, se vračal in vseskozi neskončno ljubil. Misli so begale in vnašale nemir. Pustil sem, da nekateri vame zarinejo slamico in izpijejo. Hranijo svoj, že tako prepoln ego. Pomiloval sem jih in jim želel mirnega spanca.

Tudi po tej zimi nimam sovražnikov. Sovražnik zahteva maščevanje, energijo in nemir. Ne. Temu se raje ognem v velikem loku.

Zato sem skupaj z lepimi spomini ter vsem kar mi lepša in bogati življenje odšel. To vselej počnem. Vse slabo puščam za sabo. Počasi, a vztrajno se odmikam od tistega, kar ne dene dobro. Od kroničnih stanj in dogodkov. Teh, ki rodijo metastaze, če jim to dovoliš. Le tu in tam še kakšen zunanji dražljaj ne da spati. A to so akutna stanja in dogodki. In ta me ne motijo. V življenju se venomer hitro pojavljajo in tako hitro tudi izginjajo. In običajno krepijo.

Le ljubezni, le ljubljenim se imam zahvaliti, da je bilo navkljub vsemu tudi lepo. In, da me zimski nemir v meni in okoli mene ni pokosil.

In pomlad je zopet, v neslišnem boju, prevzela vajeti časa. Pogrnila je prt življenja. Novega življenja. Vse brsti in rojeva. Spet je toplo. Spet je živahno. A hkrati spet nadvse mirno.

Končno bom spet lahko brezmejno mislil. In brezmejno negoval.

Ljubezen.

Otroka.

Otroka v meni in njej, ki mi pomeni največ.

-

Lep dan!

Če hočeš,
vrzi drobiž v moj klobuk
Že vnaprej hvala za drobiž!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Jaz, klošar ob izteku zimske eksaktnosti”

  1. Irenca komentira:

    rtm!

  2. ddas komentira:

    Bogi klošar.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !